Babičev mlin na Muri je turistična, zgodovinska in etnografska znamenitost Prlekije in Pomurja, ki privabi številne obiskovalce. Je kombiniran mlin na reki Muri, pri kraju Vržej – mlinarska hiša se nahaja namreč na kopnem, vodno kolo pa na reki. Danes je mlin zaščiten kot tehniško-kulturni spomenik. Od Murske Sobote je oddaljen 12 kilometrov.
V mlinu si lahko danes ogledamo mletje žita, kot so ga poznali nekoč. Prav tako lahko v njem kupimo moko, ki za razliko od splošno znanih blagovnih znamk ni mešana z ostalimi. Moko sem kupila tudi sama in se tako sama prepričala o njeni kakovosti. V mlinu ponujajo rženo, belo, ajdovo in koruzno moko, poleg tega pa še proseno in ajdovo kašo ter ostale izdelke.
Mlin je edini tovrstni objekt na Slovenskem, ki deluje še danes. Nekoč je reka Mura poganjala sto takšnih mlinov, danes pa je med njimi ostal le še Babičev mlin. Prve mline so nekoč imeli zgolj bogati ljudje, ki so jih uporabljali samo za lastne potrebe.
Družina Babič je leta 1912 kupila plavajoči mlin, ki pa je v požaru leta 1927 v celoti pogorel. Babičevi so nato na istem mestu postavili nov mlin in sicer tako, da so mlinarsko hišico postavili na kopno, mlinsko kolo pa na reko. Posebnost mlina je tako zunanje vodno kolo, ki je nameščeno na enega od dveh čolnov, ki ga poganja tok reke. Usoda mlinu ni bila naklonjena, saj ga je večkrat doletela nesreča – zato je današnja podoba mlina že četrta po vrsti.
Za ogled notranjosti mlina boste plačali 1 evro. Do mlina se lahko pripeljete z avtomobilom, v bližini pa parkirate na manjšem parkirišču. Fotografiranje v samem mlinu ni dovoljeno; med obiskom sem naredila 2 ali 3 fotografije in že je prišel gospodar mlina gospod Vladimir (Mirko) Babič in me prijazno ‘okaral’. Gospodar je živel z mlinom vsak dan in bil je najsrečnejši takrat, ko je bil v mlinu. Še posebej mu je bilo všeč, ko je delal in so sem prihajali ljudje, s katerimi je lahko malo poklepetal in z njimi delil tudi kakšno anekdoto. Zato tudi ni čudno, da je imel na sebi vsepovsod moko; na čepici, jakni, hlačah, celo na trepalnicah. Žal se je zadnji mlinar na Muri v letošnjem letu poslovil. Nasledila ga je hčerka Karmen Babič, ki sedaj vodi mlin.
Pri mlinu oziroma v njem ne boste dolgo časa. Ogledate si ga od zunaj, vanj je možno vstopiti in si ogledati tudi notranjost, kjer lahko kupite moko, ki vam jo res priporočam. Bifeja poleg mlina ni, kakor tudi ne kakšne sprehajalne poti, zato priporočam, da se odpravite do priljubljene turistične točke ‘Otoka ljubezni’, ki je od mlina oddaljen le 7kilometrov.
Še prej pa se lahko odpeljete 2 kilometrov proč v Kamp Trio, kjer lahko prespite kar ‘pod zemljo’, in sicer v t. i. zemljanki. Če ne boste v njej prespali, pa so prav tako zanimive za pogledat. Zemljanka je preprosto slovansko bivališče, za katero je bilo značilno, da je bila vkopana v zemljo, njen zgornji del je bil nad zemljo, pokrit s strešno konstrukcijo, ki je segala vse do tal. Narejena je bila iz lesenih kolov, slame in vejevja. Zemljanke so gradili tudi tukaj, v Vržeju. Replike zemljank se nahajajo v kampu Trio, kjer imajo gostje možnost bivanja v prilagojenih (in malce modernejših) tovrstnih bivališčih.
