Grad Miramar (oz. ital. Castello di Miramare) je grad, ki leži 6 kilometrov severozahodno od Trsta. Zgraditi ga je dal nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. (mlajši brat cesarja Franca Jožefa). Gradnja je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad stoji na slikoviti vzpetini nad morjem, obdan pa je s prekrasnim parkom in predstavlja pravo pašo za oči.
Pravljični grad ima ime, ki v španščini pomeni ‘pogled na morje’, to ime pa nosi povsem upravičeno, saj naj bi se morje videlo iz vsakega okna. S svojim mogočnim belim pročeljem je viden že od daleč, pogled od blizu pa razkrije izjemno kvaliteto gradnje s premnogimi okni in balkoni. Obdan je z visokim obzidjem, ki je nekoč služilo za zaščito pred napadalci.
Dvorec je mešanica srednjeveške gotike in renesanse ter dvorcev tistega časa, ki so jih gradili plemiči. Odraža umetniške interese nadvojvode Maksimilijana, ki se je navduševal nad arhitekturo tistega časa. Dvorec je zasnoval znani avstrijski arhitekt in inženir Carl Junker.
S soprogo Charlotte sta živela v gradu vse do njegove smrti leta 1867, ko je bil v Mehiki ustreljen. Ljubljeni ženi se je zaradi moževe tragedije pomračil um, zaradi česar si nikoli ni opomogla. Po njegovi smrti je grad Miramar občasno služil kot občasna rezidenca Habsburžanov. V njem je rada prebivala cesarica Sisi in prestolonaslednik Franc Ferdinand. Oba sta umrla nasilne smrti. V 30. letih 20. stoletja si je grad za svojo rezidenco izbral Amadeo Savojski. Ko tudi on umre dokaj mlad, se je gradu prijel sloves, da je preklet.
Danes je grad v lasti italijanske države in je urejen kot muzej. V pritličju si je mogoče ogledati zasebne prostore Maksimilijana in njegove žene. Na ogled je postavljeno njuno lepo ohranjeno pohištvo in osebni predmeti. V 1. nadstropju pa se nahajajo razkošnejši prostori za goste in stanovanjski prostori Savojskega v slogu 30. let 20. stoletja.
Poleg samega gradu se v okolici nahaja 22 hektarjev velik čudovit park z redkimi eksotičnimi rastlinami, ki jih je F. Maksimilijan prinesel s svojih potovanj. V parku boste poleg cvetja našli tudi številne ribnike, vodomete, fontane in kipe. Park je prepleten s številnimi sprehajalnimi potmi, ob katerih so postavljene klopi, ki ponujajo obiskovalcem oddih, kot so si ga nekoč lahko privoščili cesarji. Možno pa je posedeti na eni izmed teras lokala, kjer strežejo pijače, sladoled in tudi kaj za prigriznit.
Park ima tudi nekaj gozdnatega območja in je zasnovan kot italijanski vrt, ki je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. V samem parku je možno občudovati topove, ki jih je podaril belgijski kralj, in druge stare vojne relikvije.
Za vstop v sam grad boste morali odšteti nekaj evrov, vrtove in okolico gradu pa si lahko ogledate brezplačno. Parkiranje je možno ob obali, tik pod gradom, in je plačljivo. S parkirišča nato vodijo stopnice do samega vhoda v park.
Zaradi samega parka je najlepši obisk gradu spomladi in poleti, ko vse cveti. Ker pa je park precej velik, so sredstva za vzdrževanje visoka. Zaradi tega razmišljajo, da bi del parka zaprli za javnost. Sama sem grad večkrat obiskala že pred leti in vsakokrat me je navdušil. Ne vem pa, kako je urejen park danes.
Poti s parka vodijo vse do morja, vendar tu v morje ne bi skočila, tudi nog ne bi namočila, saj sem med obiskom opazila precejšnjo jato velikih meduz. Ne vem, ali so bile tam samo po naključju, ali pa je to njihov stalni dom.
Maj 2020