Nanos je visoka kraška planota, ki se strmo dviga nad Postojnsko kotlino in Vipavskimi Brdi ter ločuje osrednji del Slovenije od Primorja. Gre za 12 kilometrov dolgo in do 6 kilometrov široko planota s strmo odrezanim robom.
Ko rečemo, da gremo na Nanos, imamo praviloma v mislih Plešo (1262 m), ki je najbolj izrazit in obiskan vrh na Nanosu. Nanos je planota in ima zato več vrhov, najbolj priljubljen pa je razgledni rob ob televizijskem oddajniku, imenovan Pleša, tik poleg Vojkove koče. Najvišji vrh Nanosa je sicer Suhi vrh (1313 metrov).
Skoraj vsi poznamo Nanos, skoraj vsi smo se že kdaj peljali pod njim. Oddajnik oziroma vrh Pleše je lepo viden tudi iz avtoceste, ko se peljemo na morje, zato ga lahko občudujemo tudi iz avtomobila.
Z vrha Pleše se nam odpre lep razgled na Postojnsko kotlino, Tržaški zaliv, del Vipavske doline, Snežnik in Slavnik. Na eni strani se nahajajo Alpe, na drugi strani morje in Vipavska dolina, na tretji pa Snežnik.
Vojkova koča (1240 m) se nahaja v zavetju tik pod Plešo (1262 m). Do nje vodi veliko poti, od lahkih do malce težjih. Sama sem si izbrala za izhodišče Lovsko kočo, ki je med krajšimi. Pot je označena kot lahka, do vrha boste potrebovali dobro uro in pol.
Z avtoceste Ljubljana-Koper se usmerimo na izvoz Razdrto in z vožnjo nadaljujemo proti Vipavski dolini. Po nekaj kilometrih se cesta odcepi proti Nanosu, ki se začne strmo vzpenjati in nas po nekaj ovinkih pripelje do Lovske koče, kjer parkiramo na velikem makadamskem parkirišču. Ta zadnji del poti, kjer se cesta odcepi proti Nanosu, mi ni bila preveč všeč in komaj sem čakala, da se konča. Na eni strani te obdajajo stene, s katerih občasno padajo kamni, na drugi strani pa so »prepadi«.
S parkirišča se že po nekaj korakih usmerimo v gozd, a le za kratek čas, saj kmalu prispemo iz gozda na travnata pobočja. Sprva je pot dokaj položna, kasneje pa se prične rahlo vzpenjati čez vse bolj odprta pobočja Nanosa.
Na levi bomo opazili preprosto kamnito cerkvico sv. Hieronima (1020 m), ki je bila po vojni močno izropana in nato zapuščena. Leta 1990 je bila obnovljena, vendar njene nekdanje opreme skoraj ni več. Do cerkve je možen dostop tudi z avtomobilom.
Kasneje se nam z desne priključi položna pot iz Razdrtega. Nadaljujemo še približno pol ure po rahlem vzponu, ko prispemo do oddajnikov in kjer se bomo lahko naužili lepih razgledov. Slišimo lahko drvenje avtomobilov, ki vozijo pod nami. Pri oddajnikih pot zavije levo, se spusti skozi gozd in nas nato mimo spomenika Janka Premrla Vojka pripelje do Vojkove koče.
Koča ima veliko zunanjega prostora za posedet in to v zavetju dreves, ki smo jih med potjo zelo pogrešali. Kljub množici pohodnikov ni težko najti proste klopi ali ležalnika. Me je pa razočarala bolj skromna ponudba hrane oziroma sladic. Nad jabolčnim štrudljem sem bila zelo razočarana, saj je v njem bilo več rozin kot jabolk, testa pa je bilo le za vzorec.
Nazaj grede sem naredila postanek še pri Lovski koči, kjer sem parkirala avto, in kjer strežejo tudi kosila. Sama sem bila že »sita« štrudlja, zato sem si naročila le kavo in pijačo in zopet doživela razočaranje, saj je kava bila mrzla, pijača pa topla, namesto da bi bilo obratno.
Kljub štrudlju in mrzli kavi je bil izlet čudovit. Naslednjič bom izbrala za pot na Nanos le malce manj vroč dan. Pot me je kar namučila, kljub njeni nezahtevnosti, predvsem zaradi vročine in sonca, ki je pripekalo skozi celotno pot. Najprimernejši čas za obisk te čudovite planote je v hladnejših delih leta, ko nas toplo primorsko sonce še vedno prijetno razvaja na njegovih pobočjih. Vzpon na Nanos pa zagotovo ni primeren v burji ali v prevročih poletnih dneh.
