S površino približno 700 hektarjev leži krajinski park Sečoveljske soline na skrajnem jugozahodnem delu Slovenije, tik ob meji z Republiko Hrvaško, in sicer v občini Piran, na ustju reke Dragonje in Drnice pri Sečovljah. Zaradi arhitekturnih in zgodovinskih posebnosti ter izjemne rastlinske in živalske pestrosti so območje solin že leta 1989 razglasili za krajinski park.
Po pisnih virih so Sečoveljske soline stare več kot 700 let, nekateri pa menijo, da so še znatno starejše. Nekoč so bile soline v slovenski Istri povsod ob morski obali, danes pa so ohranjene le še v Sečovljah in Strunjanu.
Sečoveljske soline so ene izmed zadnjih solin v Sredozemlju, kjer se sol pridobiva ročno, po več kot sto let stari metodi.
Davni način solinarjenja je še danes nekaj posebnega. Sol se tu še vedno prideluje na tradicionalen način, s klasičnimi solinarskimi postopki in orodji. Prav zaradi tega ima ta sol posebne lastnosti.
Vstopnina za odraslega znaša izven sezone 6 EUR, v turistični sezoni pa 7 EUR. Sprehod po parku je dolg približno 2 kilometra. Za obiskovalce je opuščeni del solin, tako imenovan Fontanigge, najprivlačnejši, tam pa lahko opazujete ptice, obsežne travnike slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš. Pobiranje soli v tem južnem delu solin je bilo opuščeno sredi 60. let prejšnjega stoletja. Na severnem delu, tako imenovan Leri, pa pridelava soli nikoli ni bila prekinjena in tam poteka še danes.
Soline so pravi raj za ptice, zato je tu za vse ljubitelje ptic izvrsten prostor za opazovanje le-teh.
Park ima lepo urejene sprehajalne in kolesarske poti, opremljene z informacijskimi tablami. V času mojega obiska, ki je bil izven sezone, je bil muzej solinarstva, s prikazom tradicionalnih srednjeveških načinov pridelave soli, zaprt. Prav tako si žal nisem mogla ogledati notranjosti ene izmed obnovljenih solinarskih hiš, ki sem se je najbolj veselila. Muzej solinarstva in ogled solinarske hiše je za obiskovalce namreč odprt le v sezoni.
Bila pa je odprta trgovinica, kjer lahko obiskovalec kupi sol in z njo povezane druge izdelke (kot se za soline spodobi, so tam cene kar zasoljene). V prvem nadstropju trgovine pa je manjša t. i. galerija, kjer so bili med mojim obiskom razobešeni le panoji s slikami in teksti o naravi in živalih – po mojem mnenju je beseda galerija preveč za tisto, kar se tam da videti.
V parku se nahaja multimedijska dvorana, v kateri se vrstijo kratki filmi o solinah, in si jih vsak obiskovalec lahko ogleda. V bližini je razgledna ploščad, iz katere je možen panoramski pogled na širšo območje solin. Mene razgled ni preveč navdušil, saj je ploščad za pravi razgled nameščena prenizko. Poleg ploščadi se nahaja okrepčevalnica, ki pa je prav tako izven sezone zaprta za obiskovalce.
Priporočam ogled parka v sezoni, saj je vstopnina le 1 EUR višja, takrat pa si lahko ogledate muzej ter vstopite v notranjost solinarske hiše. Verjetno bo tudi ptic, ki jih lahko opazujete, in ostalih živali v poletnem času več. Meni osebno je bila vstopnina zgolj za sprehajanje po parku previsoka, pričakovanja pa so bila mnogo večja od videnega oziroma od tistega, kar bi se dalo videti.
