Planina Zajamniki leži na zahodnem robu Pokljuke, ki ponuja čudovit razgled na Julijske Alpe. Čeprav se nahaja na 1280 metrov nadmorske višine, je pot ves čas nezahtevna in dokaj položna – po njej se skorajda lahko sprehodimo. Izhodišče do planine predstavlja Rudno polje, ki se nahaja na nadmorski višini 1347 metrov. Višinska razlika, ki jo prehodimo, pa je (-) 67 metrov, saj je samo izhodišče do planine višje, kot naš cilj.
Čas trajanja poti je slabo uro in pol v eno smer. Parkiramo na plačljivem parkirišču na Rudnem polju na Pokljuki in pot nadaljujemo po cesti, ki je v zimskem času spremenjena tudi v tekaško progo, v smeri koče na Uskovnici. Spustimo se v travnato dolinico Španove jame, kjer se cesta razcepi na dva dela. S hojo nadaljujemo po levi cesti, ki preide v smrekov gozd (naravnost navzdol se nahaja Uskovnica). Pot se nadaljuje po markiranem kolovozu z nekaj rahlimi vzponi in spusti. Ko prispemo do oznak za sirarno, zavijemo desno na osrednji del planine Zajamniki (več podrobnosti o sami poti si lahko preberete na portalu hribi.net).
Planino so danes večinoma zasedli izletniki in lastniki tamkajšnjih vikendov. Kljub temu pa je planina ohranila še zmeraj svoj prvotni pastirski videz in najbolj fotogenično ulico pastirskih stanov. Za lep razgled se je potrebno povzpeti na manjši hribček, ki se nahaja čisto na koncu ulice, po kateri je planina tudi najbolj poznana. Razgledi na okoliške hribe in na najbližje dvatisočake so ob jasnem vremenu čudoviti. Zelo lepo se vidi na Triglav, Debeli vrh, Mišelj vrh, Tošč in drugi. Nekaj razgledov smo deležni že med samo potjo, najlepši pa so seveda z planine.
Planina ni zelo obljudena, je zelo majhna po površini, ima eno samo ulico, a le-ta je ena najlepših pri nas.
V poletnih mesecih se na planini pasejo krave, v pastirskih kočah pa lahko kupite sveže kislo mleko in druge dobrote. Žal ko sem bila jaz na planini v mesecu juniju, še ni bilo možno nikjer dobiti planinskih dobrot. Glede na pogovor z domačinom, sem ugotovila, da kljub temu, da se danes na planini še vedno pase živina, je domačih izdelkov vedno manj, saj se le še redki ukvarjajo s to dejavnostjo.
Koče z gostilno ali bifejem in wc-jem na planini ni, zato si za na pot vzemite vsaj dovolj tekočine ter kakšen prigrizek, saj je pot od Rudnega polja do planine in nazaj dolga skoraj tri ure.
Obisk planine je primeren tudi za najmlajše. Ker je pot večinoma široka makadamska cesta z rahlimi vzponi in spusti, je možen sprehod tudi z vozičkom. V splošnem gre za lahko pohodniška pot po Pokljuki, a ker je tako »lahka«, se občasno kar malce vleče. Polovica poti je v senci, med krošnjami dreves, polovica poti pa poteka po soncu (če ga le ne prekrivajo oblaki).
Obisk planine je najbolj primeren v suhem vremenu, skoraj v vseh letnih časih, tudi pozimi – le če ne zapade preveč snaga.
Planina nas bo zagotovo navdušila z lepimi razgledi in s svojo znamenito ulico pastirskih koč, po kateri je planina tudi najbolj poznana.