Završje

V osrčju hrvaške Istre na manjšem hribčku, severno od reke Mirne, se nahaja mala vasica Završje. Dolgo časa je bila vasica skrita pred turisti, obdana z prelepo zeleno naravo. Sprehod skozi naselje vas popelje v stare čase, saj pot vodi po rimski cesti, mimo zapuščenih kamnitih hiš. O bogati preteklosti pričajo zapuščene zgradbe, kjer prevladujeta zgolj kamen in les. Nekoč je tu živelo 1000 prebivalcev, danes jih vas šteje le še 35. V 50. letih preteklega stoletja se je iz kraja odselila večina prebivalcev, s tem pa se je začel tudi propad vasi, saj zapuščenih hiš ni vzdrževal nihče.

 
Od slovenske meje je naselje oddaljeno 18 kilometrov in spada pod občino Grožnjan. V občini Grožnjan si prizadevajo za oživitev vasi, tako kot so to storili pred leti z vasico Grožnjan. Z evropskimi sredstvi so že prenovili stavbo nekdanje šole in postavili turistično informacijske table, prav tako pa je možno obiskati tudi muzej ljudskih glasbil, ki so ga odprli pred kratkim.

 
Mesto je bilo naseljeno že v času Rimljanov. Po letu 1530 so mesto kupili premožni plemiči iz družine Contarini. V tem obdobju je kraj doživel razcvet, ki je trajal vse do propada beneške republike.

Na najvišji točki stoji simbol kraja, cerkev Sv. Marije z zvonikom, ki je nekoliko nagnjen, zaradi česar je stolp poznan tudi kot ‘istrski poševni stolp’. Opazili boste lahko tudi ostanke kamnitega obzidja, ki so vidni še danes, ter velika mestna vrata.

Vasica nima nobene gostilne ali kavarne, ima pa kar nekaj cerkva. Je tudi priljubljena izletniška pot pohodnikov in kolesarjev. V bližini je Paranzana, ki je nekoč Završje povezovala s svetom.

      
Danes je to še vedno precej skrivnostna vasica in ta skrivnostnost pritegne vedno več turistov. Če se mudite v teh krajih, ga je vsekakor vredno obiskati ali izlet združiti vsaj še z obiskom sosednje vasice Grožnjan, ki je njeno pravo nasprotje. Tudi zelo poznan Motovun je od tu oddaljen le dobrih 20 kilometrov.

Ker so zgradbe v zelo slabem stanju – nekatere so skoraj že ruševine – previdnost pri ogledu ni odveč. Meni osebno niso delovale »varne«, zato bi tudi vstop vanje odsvetovala.

 
Ob cesti, nekaj 100 metrov pred vasico, boste lahko opazili kamnito fontano in oljarno iz tistega časa. Mesto bi lahko poimenovali tudi »mesto duhov«. Srečala sem samo en par, ki sta bila tako kot jaz na ogledu, in maloštevilne prebivalce, ki bi jih lahko preštela na prste ene roke.

 
Po slikah presodite, ali boste ta kraj obiskali.  Meni so bile »ruševine« všeč.

 

Julij 2019

Dodaj odgovor